Preden sem izvedla intervju z brezdomci, mi je neka gospa povedala, da so po njenem mnenju brezdomci izmed vseh ranljivih skupin najbolj ogroženi.
So namreč brez varnega zavetja doma in ko nastopijo težave, so slabše opremljeni za njihovo reševanje. Med pogovori z njimi sem ugotovila, da precej slabo skrbijo za zdravje svojih možganov. Uživajo substance, ki so za zdravje možganov ter človeškega telesa na splošno škodljive, ob težavah z obiskom zdravnika odlašajo, uživajo premalo polnovredne hrane ter velikokrat zanemarjajo fizično aktivnost. Sprva sem mislila, da eden izmed vzrokov tiči v njihovi pomanjkljivi osveščenosti o tem. Vendar se je izkazalo, da brezdomci, ki sem jih intervjujala, zadovoljivo dobro vedo, katere so dobre prakse za ohranjanje zdravih možganov, vendar pogosto nimajo zadosti finančnih ali psiholoških virov, da bi se teh praks posluževali. Ena izmed intervjujank je povedala, da ve, da jé preveč nezdrave hrane ter se premalo giba, vendar si enostavno ne more pomagati, da bi spremenila svoje navade. Tudi uporaba škodljivih substanc je med brezdomci bolj problematična, kot med preostalo populacijo. Raziskava (Razpotnik in Dekleva, 2009) je pokazala, da je v Sloveniji med brezdomci 80% več kadilcev kot med preostalimi Slovenci, približno 40% brezdomcev ima težave s prekomernim pitjem alkohola, 15% brezdomcev pa vsakodnevno uporablja droge.
Zanimivo je, da je velik del sodelujočih, poleg zdrave prehrane in športa, kot dobro prakso za zdravje možganov naštel tudi tesne in kvalitetne medosebne odnose. Ena izmed intervjujank je povedala, da sta po njenem mnenju najboljša preventiva za raznorazne bolezni zdrava prehrana ter življenje v dvoje. Nek gospod pa je zelo modro povzel, da lahko za zdravje naših možganov ogromno naredimo s tem, da se v življenju ukvarjamo s tistim, kar ljubimo ter da se veliko pogovarjamo. Oba odgovora odražata uvid v pomembnost zdravih in intimnih socialnih stikov ter osmišljanja svojega življenja za zdravje posameznikovega uma.
Ravno tu pa se pri brezdomcih hitro pojavi velik razkorak med želenim in dejanskim stanjem.
Kot dva izmed glavnih razlogov za slabo skrb za zdravje možganov sta se preko intervjujev izkazala socialna izključenost in (samo)stigmatizacija. Intervjuji so potrdili izsledke raziskave (Riley idr. (2003): v Razpotnik in Dekleva, 2009), da zaskrbljujoč delež brezdomcev trpi za vsaj eno obliko duševne bolezni – po nekaterih podatkih ima kar med 80% in 95% brezdomcev težave z duševnim zdravjem. Vendar pa duševne bolezni niso zgolj močan podporni faktor brezdomstva, temveč z njim tvorijo vzročno povezavo. Še posebej velik delež intervjujancev se ali se je soočal z depresijo. Simptomi depresije so pri brezdomcih takšni, kot pri vseh ostalih – ena izmed intervjuvank je povedala, da med najtežjim obdobjem ni našla niti toliko moči, da bi vstala iz postelje – vendar pa imajo brezdomci nekoliko večje težave pri spoprijemanju z boleznijo. V raziskavi iz leta 2004 (Dekleva: v Razpotnik in Dekleva, 2009) je skoraj 50% brezdomcev poročalo, da nimajo nobene osebe, na katero bi se lahko v primeru težke situacije zanesli. Ukrepi na tem področju so zagotovo nujni, saj lahko dobri medosebni odnosi korenito pomagajo pri zdravljenju depresije. Svoje izkušnje o tem nam je zaupala tudi ena izmed udeleženk: “Pri premagovanju depresije mi je najbolj pomagala prijateljica. Če ne bi bilo nje, ne vem, na koga bi se obrnila. Zelo mi je pomagalo, da sem se lahko nekomu zaupala.” Zaradi trhlejših in mnogokrat osiromašenih medosebnih odnosov ter zaradi stigmatizacije, so brezdomci tudi slabše opremljeni, da bi bližnjim v stiski ponudili pomoč. Ena izmed intervjujank mi je povedala: “Fant je trenutno v psihiatrični bolnišnici, vendar ne vem, zakaj. Nisem vprašala, ker je to že tako ali tako težko in se nočem še jaz vtikat v te stvari.” (Samo)stigmatizacija in socialna izključenost pa imata veliko globlje korenine, kot se to zdi na prvi pogled. Fenomena ne ogrožata zgolj dobrih preventivnih praks, temveč se izkažeta za oviro tudi pri kurativi in iskanju pomoči, ko težave postanejo neobvladljive. Raziskava Razpotnik in Dekleva (2009) je pokazala, da brezdomci veliko manjkrat obiskujejo osebnega zdravnika in zobozdravnika kot preostala populacija, so pa večkrat hospitalizirani, predvsem v psihiatrične ustanove. Brezdomci so v intervjujih pojasnili, da mnogokrat ne zaupajo tuji pomoči (npr. uradni medicini, farmaciji), saj se počutijo obsojane ali pa se bojijo izkoriščanja. Ena izmed sogovornic je povedala: “Zdravnikom zaradi negativne osebne izkušnje ne zaupam. Imam občutek, da se do nas obnašajo drugače – kot da smo kužni.”. Tudi študija iz leta 2004 (Melvin, v: Razpotnik in Dekleva, 2009) poroča o nelagodnih občutkih brezdomcev v okviru zdravstvenega sistema. Študija iz leta 2009 (Razpotnik in Dekleva) pa opozarja, da se med 30% in 50% brezdomci počuti diskriminirane s strani zdravstvenih uslužbencev.
Vse to pa naj ne bo iztočnica za iskanje grešnega kozla, temveč spodbuda za aktivno iskanje ustreznih rešitev, kako ranljivim skupinam pomagati pri skrbi za zdravje možganov. Vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je v prvi vrsti: “Kaj lahko za to storim sam?”
Vir:
Razpotnik, Š. in Dekleva, B. (2009). Brezdomstvo, zdravje in dostopnost zdravstvenih storitev. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. Dostopno na: http://www.kraljiulice.org/library/391/spela-razpotnik-in-bojan-dekleva-brezdomstvo-zdravje-in-dostopnost-do-zdravstvenih-storitev.pdf
Z brezdomci sem se pogovarjala v okviru kvalitativne raziskave projekta Z možgani za možgane.
Pridružite se nam na predstavitvi rezultatov projekta in prispevajte svoje ideje za čim večje zdravje možganov v Sloveniji. Predstavitev bo na javnem posvetu o Nacionalnih strategijah za zdravje možganov, ki bo v soboto, 30. 9. 2017 ob 17:30 na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Več informacij: http://www.sinapsa.org/SNC17/dialogue
