Andreja Semolič Valič je diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji, ki dela v zdravstvenemu domu Ljubljana-enota Šiška. Vodi delavnice za spoprijemanje z depresijo in tesnobnostjo pod okriljem Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Delavnice vedno potekajo v manjši skupini, na njih pa bolnike napoti njihov osebni zdravnik ali referenčna sestra.
Pogovarjala sva se o njenih izkušnjah, opažanjih in izzivih, ki jih opazi pri svojem delu. Povedala mi je …
Bolniki z depresijo po večini kar dobro poznajo svojo bolezen, mnogi imajo pred obiskom delavnic tudi srečanje s psihiatrom, ki jim razloži naravo bolezni. Kljub temu pa njihovo znanje ni popolno in k meni pridejo ljudje z zelo različnimi pričakovanji, kar se tiče poteka bolezni. Težave, če se lahko tako izrazim, vidim na treh poglavitnih področjih.
Prvo je področje kroničnosti. Mnogi bolniki se namreč ne zavedajo, da je depresija, še posebej taka, ki je trajala dolgo časa, kronična bolezen. Pogosto se namreč dogaja, da bolniki svoje trenutno počutje povezujejo z nedavnim stresnim dogodkom. Depresijo razumejo kot prehodno stanje. Tekom delavnic nato ugotovijo, da je bilo depresivno razpoloženje, ki so ga spremljale depresivne misli, prisotno že prej, mnogokrat že dolga leta. Zadnji stresni dogodek pa bil le kaplja čez rob.
Drugo težavno področje je odklanjanje terapije. Velikokrat namreč pride do pojava, da so ljudje pripravljeni narediti marsikaj glede svoje bolezni, le zdravil ne bi jemali. Nato pridemo do paradoksne situacije, ko je notranja motivacija prisotna, vendar je ljudje zaradi narave bolezni, ne morejo ‘prevesti’ v resnična dejanja. Depresija se zato poglobi. Terapija z zdravili se mi zdi zelo koristna v prehodnem obdobju – to je tudi eden izmed stebrov naših delavnic: terapija z zdravili na začetku in nefarmakološki ukrepi v nadaljevanju. Namen delavnic je namreč podpora terapiji z zdravili, motivacija k dejavnostim, ki ohranjajo zdravje in zmanjševanje stigme preko izboljšanja razumevanja depresije. Nefarmakološki ukrepi (npr. več socialnih stikov, ukvarjanje s hobiji, sprehodi v naravi ipd.) so pravzaprav bistvo obvladovanja bolezni.
Tretji izziv pa je stigma. Mnogi ljudje čutijo namreč hudo stigmo ob postavitvi diagnoze. Velikokrat jim je lažje zamolčati svojo bolezen, kot da bi se o njej odkrito pogovarjali. Delo v skupini je zato na začetku precej težavo. Vendar pa ko se skupina dovolj odpre, postane ravno skupinsko delo ključno za napredek, saj uspešno razbija prej omenjeno stigmo.
Pri bolnikih z anksiozno motnjo so pričakovanja in znanja v povezavi z boleznijo drugačna. Namen psihoedukativnih delavnic (Podpora pri spoprijemanju s tesnobo) je psihoedukacija o veščinah, ki so ključne za spremembo življenjskega sloga. Pacienti se učijo samoopazovanja in obvladovanja povišane tesnobe, kar vodi k izboljšanju kakovosti življenja. Poudarek je na spoznavanju tesnobe kot motnje in medsebojnemu izmenjavanju izkušenj med člani skupine. Velikokrat pride do pojava, ko ljudje fobije pravzaprav sprejmejo kot del svoje narave. Strah se jim zdi ena izmed njihovih značilnosti, tako kot npr. dejstvo, da ne marajo rib. To razmišljanje o fobiji kot o svoji lastnosti je težavno, saj je za uspešen spopad s fobijo potrebno le-to dojeti kot problem, ki ga je potrebno rešiti.
Pričakovanja v zvezi z delavnicami so pri obeh skupinah ljudi, s katerimi se srečujem, podobna. Oboji pričakujejo, da bodo naleteli na nekoga, ki jih bo poslušal in razumel in si želijo izvedeti, kako si pomagati v konkretnih življenjskih situacijah. Po koncu delavnic izpostavijo, da so se počutili sprejeti, se naučili veliko novega o bolezni in terapiji. Pogosto pa izpostavijo tudi, da so delavnice premalo obsežne. Delavnice so namreč omejene na štiri seanse po uro in pol in potekajo v skupini. Po enem mesecu se bolniki ravno dobro navadijo na druge člane skupine in se začnejo počutiti varne, zato bi jim koristilo, če bi lahko druženja v skupini nadaljevali. Toda vračanje na delavnice žal ne pride v poštev, ker so te vedno enake in so namenjene ljudem, ki pridejo prvič (o.a. več o samih delavnicah najdete tukaj).
Prispevek je nastal v sklopu projekta Z možgani za možgane.
Pridružite se nam na predstavitvi rezultatov projekta in prispevajte svoje ideje za čim večje zdravje možganov v Sloveniji. Predstavitev bo na javnem posvetu “Nevroznanost za družbo: Kako do boljše skrbi za zdravje možganov?”, ki bo v soboto, 30. 9. 2017 med 17:30 in 20.00 na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Več informacij in prijave na spletni strani posveta.
