Težav je več vrst. Ene so tiste, ki nam pot le prečkajo, druge pa te, ki nam na pot pogumno prilomastijo, jo zaprejo in trmasto gledajo v našo smer. Sodelavci projekta Z možgani za možgane smo tekom letošnjega poletja zagrizli v eno takih težav.
Skušali smo namreč ugotoviti, kaj so največji izzivi pri preprečevanju možganskih bolezni in motenj v Sloveniji. Te predstavljajo enega največjih izzivov družbe 21. stoletja. Pomenijo veliko stisko za obolele in njihove najbližje ter so tudi veliko finančno breme za celotno družbo. Neposredni in posredni stroški teh bolezni so po oceni slovenskih znanstvenikov že v letu 2010 presegli 2 milijardi evrov letno! Največje skupne stroške za zdravljenje, bolniške odsotnosti in širše posledice bolezni prinašajo motnje razpoloženja, med katerimi je na prvem mestu depresija, pa tudi različne oblike tesnobnosti, možganska kap, psihotične motnje, demenca, odvisnosti, duševna manjrazvitost, glavobol, motnje spanja in druge.
Dobra novica je, da se da marsikateri primer teh motenj in bolezni preprečiti ali vsaj omiliti in zmanjšati njegove negativne posledice – če med posamezniki in v celotni družbi izboljšamo skrb za zdravje možganov.
Ker je prvi korak na poti do zmage dobro poznavanje sovražnika, smo si za cilj projekta najprej zadali, da raziščemo dobre prakse in izzive v skrbi za zdravje možganov v Sloveniji. Izvedli smo več kot 200 strukturiranih intervjujev, v katerih smo najrazličnejše ljudi spraševali o možganih in o ukrepih za preprečevanje možganskih bolezni in motenj. Da bi zbrali čim več različnih zornih kotov, smo poskrbeli, da so se v vlogi intervjuvancev znašli bodoči učitelji ter učiteljice, študenti, predstavniki medijev, pa tudi brezposelni ter pripadniki rizičnih skupin, kot so na primer brezdomci. Zadeve smo se lotili zelo resno in ljudi spraševali po njihovem znanju o možganih in možganskih boleznih, o tem, kako skrbijo za zdravje svojih možganov, na kakšen način dostopajo do informacij o možganih ter o dobrih praksah in izzivih, ki jih opazijo na področju preprečevanja možganskih bolezni in motenj, povprašali pa smo jih tudi o njihovih osebnih izkušnjah z možganskimi boleznimi.
… Od nezadovoljstva
Ni presenetljivo, da smo med intervjuji večkrat naleteli na različne oblike nezadovoljstva, npr. s slovenskim šolskim, zdravstvenim ter političnim sistemom na področju skrbi za zdravje možganov. Začeli smo se zavedati, da je izzivov veliko in da so nekateri tekom let zrasli v prav posebej »mastne« primerke, ki jih ljudje ne morejo premagati sami, zato se pogosto predajo sladkemu pritoževanju. Intervjuvanci so nam večkrat iz rokava stresli, kaj vse v našem sistemu ne funkcionira in kje vse naletijo na težave.
Začnimo pri šolstvu. Srednješolci so izpostavili, da se o zdravju možganov in o človeškem telesu nasploh učijo bolj malo. Želeli bi si vedeti več o preprečevanju stresa, o zdravem življenju, o preprečevanju možganskih obolenj. Tudi učitelji bi si želeli vedeti več. Na primer o tem, kako se najbolje učimo. Želijo si uporabljati nevroznanstvene izsledke pri vsakodnevnem delu v šoli.
Kot velik problem so intervjuvanci izpostavili stigmatiziranost ljudi, ki jih doletijo motnje in bolezni možganov. O tem so nam pripovedovali bolniki in strokovnjaki, ki z njimi delajo. Predstavniki laične javnosti so povedali, da se počutijo izgubljene v poplavi alternativnih in nepreverjenih informacij. Večkrat smo slišali, da je premalo programov za preprečevanje možganskih bolezni in motenj, pa tudi da imajo ljudje, ki zbolijo, na voljo premalo psihoterapevtov in psihiatrov, ki bi jim nudili strokovno pomoč. Intervjuvanci so izpostavili, da je premalo poudarjena skrb za svojce. Ter da je veliko znanj in kvalitetnih zdravstvenih storitev na tem področju centraliziranih v večjih mestih (Ljubljana, Maribor) in niso dostopne v bolj odmaknjenih ustanovah.
… Do domiselnih idej
Prepričana sem, da ste se ob branju tega odstavka tudi vi domislili kakšne podobne težave. Vendar ta blog ne bo namenjen zgolj težavam, pač pa vas čaka še pripoved o ravno nasprotnih kreaturah. Gre namreč za domiselne ideje in predloge, na katere smo naleteli med intervjuji. O tem vam pišem zato, ker nas le slišana ideja – pa naj bo še tako nora in optimistična – lahko pripelje bližje k rešitvi.
Eden izmed predlogov, s katerim smo se srečali, je “teden zdravja«. Predlagala ga je srednješolka, ki bi si tekom šolanja želela izvedeti več o skrbi za zdravje in o spopadanju s stresom. Vsako leto bi lahko v šoli en teden posvetili zdravju in zdravemu načinu življenja – nam razloži. Koncept bi lahko bil zelo podoben šoli v naravi, ali pa bi se z njim celo prekrival. Ta teden bi bila hrana zdrava, bilo bi dovolj gibanja, učili bi se o tematikah povezanih z zdravjem. Vsako leto bi v tem tednu izvedeli nekaj novega, ponovili lansko znanje ter ga nadgradili. Naučili bi se spopadati s stresom, teden bi tudi simbolično prikazoval dejstvo, da si je za zdravje treba vzeti čas. Tako bi na dolgi rok vzgojili ljudi, ki bi veliko bolje znali skrbeti za svoje telo in s tem tudi za svoje možgane – je prepričana srednješolka. Postali bi manj dovzetni za nevromite (op. a. razširjena zmotna prepričanja o nevroznanstvenih temah) in zavajanja, s katerimi poskušajo podjetja ljudi navdušiti za nakup svojih izdelkov. Manj bi se tudi zatekali k nepreverjenim kvazimedicinskim praksam, ipd. V sklopu tedna zdravja bi lahko govorili tudi o drogah in o stigmi povezani s psihiatričnimi in nevrološkimi obolenji.
S predlogom, da bi bilo s preprečevanjem možganskih bolezni in motenj smiselno pričeti že zgodaj v otroštvu, se strinjajo tudi zdravstveni delavci in nevroznanstveniki. Ukrepe za destigmatizacijo duševnih in nevroloških bolezni bi bilo potrebno vključiti v program šol – je prepričan nevroznanstvenik. S tem bi se lahko ukvarjali tudi popularni mediji, je poudaril zdravstveni delavec. V poljudnih revijah bi lahko objavljali intervjuje s strokovnjaki in ljudmi, ki so imeli izkušnjo z možgansko boleznijo ter to pokazali že na naslovnici. S tovrstnimi ukrepi bi lahko preprečili mnoge sekundarne psihološke zaplete pri bolnikih z boleznimi možganov, manj bi bilo tesnobnosti, depresije in samomorov, nam je zaupal klinični psiholog in nevroznanstvenik. Poleg tega pa bi bili ljudje z boleznimi možganov bolj integrirani v družbo in bi imeli boljše možnosti za zaposlitev, kar bi družbo razbremenilo posrednih stroškov, povezanih z možganskimi boleznimi in motnjami.
Drugi predlog, ki se je pojavil v več intervjujih, je naslovil problem poplave netočnih in zavajajočih informacij o delovanju možganov v zdravju in bolezni. Na svetovnem širnem spletu lahko dandanes najdemo vse, kar iščemo, vendar se s tem žal izgublja kakovost informacij. Obstajati bi morale slovenske spletne strani, na katerih bi lahko ljudje našli strokovno podprte informacije, predstavljene na poljuden način – so bili v pogovorih soglasni bolniki, njihovi svojci, zdravstveni delavci in nevroznanstveniki. Za te spletne strani bi morali aktivno skrbeti in jih ves čas obnavljati in prilagajati. To bi morala biti pristojnost države – pravi nevroznanstvenik – gre namreč za veliko dela, ki mora biti opravljeno kvalitetno in skrbno, nikakor to ni dolžnost prostovoljnih društev. Spletne strani bi lahko informirale o možganskih boleznih in ukrepih za njihovo preprečevanje, lahko pa bi vsebovale tudi splošne podatke in zanimivosti na temo možganov.
Večje dostopnosti do kvalitetnih nevroznanstvenih informacij, najraje v obliki rednih predavanj, si želijo tudi pedagogi, ki so povedali, da bi jim to pomagalo učno snov podajati bolj učinkovito. S tem bi lahko bolje pomagali učencem pri učenju. Želijo si, da bi bil učni program bolj fleksibilen in bi omogočal uporabo teh novih tehnik.
Večje dostopnosti do nevroznanstvenih informacij si želijo tudi strokovnjaki, ki delajo v zdravstvu, je povedal klinični psiholog. V vseh zdravstvenih centrih bi morali imeti ljudje dostop do enake kakovosti zdravstvene oskrbe. V kolikor katera izmed ustanov določenega tima strokovnjakov ne premore, pa bi morala obstajati možnost posvetovanja s strokovnjaki iz drugih ustanov. Pomembno se mu je zdelo tudi to, da bi slovenski strokovnjaki še več sodelovali s tujimi strokovnjaki in tako bolnikom omogočili dostop do najnovejših načinov zdravljenja. S tem bi profitirali tako bolniki sami (ki pogosto sami iščejo posege v tujini, kar se večkrat konča slabo), kot tudi slovenski strokovnjaki zaradi širjenja znanj in informacij.
Odlično bi bilo tudi, če bi imeli v Sloveniji več programov za preprečevanje možganskih bolezni in motenj. S tem bi preprečili težave še preden nastanejo. Na Zavodu za zaposlovanje bi na primer lahko organizirali delavnice o preprečevanju depresije – nam je predlagala brezposelna oseba, ki je tudi sama prebolela depresijo po izgubi službe. Zanimiv primer preventivnih ukrepov bi bila tudi obvezna šola za starševstvo, je povedal klinični psiholog, ki se veliko ukvarja z otroki. S tem bi lahko preprečili nastanek mnogih vedenjskih motenj. Nikoli ne smemo pozabiti na najmlajše. S pravočasnim ukvarjanjem z njimi in njihovimi družinami lahko marsikatero težavo zelo učinkovito preprečimo. Zanimanja za tovrstna izobraževanja je veliko, pravi. Starši namreč svojim otrokom večinoma želijo le najboljše.
Potrebujemo program na državni ravni, ki bi se ukvarjal s preventivo možganskih bolezni – je vse ideje povzel nevroznanstvenik in klinični psiholog. Poleg tega je pomembno, da se pred odločanjem o rešitvah dobro izobrazimo ter smo odprti za nove predloge. Več poudarka bi namreč moralo biti na informirani odločitvi, je zaključil. Pri tem je seveda jasno, da za informirano odločitev potrebujemo dostop do zanesljivih informacij, ki so preverjene s strani strokovnjakov in jim lahko zaupamo.
S to mislijo bi tudi jaz zaključila naš blog – po vsej verjetnosti bo najboljša tista rešitev, ki bo osnovana na odprti debati med strokovnjaki in javnostjo in bo podprta z dejstvi in izsledki. To seveda tudi pomeni, da je malo verjetno, da zgoraj opisane ideje predstavljajo najbolj optimalne rešitve. Gotovo pa predstavljajo en možen pristop k reševanju težav, četudi se le te skrivajo na visokih policah.
Javni posvet
V kolikor se je tudi vam, dragi bralci, med branjem porodila kakšna kreativna ideja, nam le pišite. Pri ekipi projekta Z možgani za možgane boste namreč vedno naleteli na odprto uho.
Vsi pa ste vabljeni tudi na naš javni posvet »Nevroznanost za družbo: Kako do boljše skrbi za zdravje možganov?«, ki bo 30. 9. 2017 med 17:30 in 20:00 v prostorih Medicinske fakultete. Več o posvetu lahko preberete tule.
Za cilj posveta smo si zadali pripravo idejne zasnove za spletno platformo, namenjeno informiranju o možganih in njihovem zdravju. Na posvetu bo priložnost, da skupaj zasnujemo vsebino platforme in naredimo konkreten načrt za prve korake k realizaciji le-te. Verjamemo, da lahko platforma pripomore k zmanjševanju pojavnosti tistih možganskih motenj in bolezni, ki jih je mogoče preprečiti in da lahko prispeva k dvigu zavesti o pomembnosti zdravja možganov v družbi.
Veselimo se vaših konstruktivnih predlogov in vas vabimo, da se nam na posvetu pridružite. Projektu Z možgani za možgane pa lahko sledite tudi na naši spletni strani.
