MOJA POT NA OPERACIJO V NEMČIJO ZARADI NAPREDOVALE PARKINSONOVE BOLEZNI

Magda Kastelic Hočevar
Objavljeno dne Kategorije #2 Napredujoče nevrološke bolezni Oznake

Poletje 2012 Moj nepovabljeni gost, gospod Parkinson, postaja vedno bolj nadležen in predrzen. Bolj in bolj mi povzroča težave.

Zdravila prehitro izzvenevajo ali preveč delujejo, tako da se že vnaprej bojim vsakega novega dneva. Kako bo razpoložen moj obiskovalec? Mi bo dobrovoljno naklonil kakšen daljši čas dobrega počutja?

Nestrpno čakam pošto iz zavarovalnice, odobritev plačila operacije v Nemčiji. Za ta korak sem se odločila takoj, ko mi je moja nevrologinja povedala, da je bolezen toliko napredovala, da je potrebno kontinuirano zdravljenje in da je ena od možnosti tudi operativni poseg na možganih.

 

Poletje se počasi poslavlja

V poštnem nabiralniku me čaka obvestilo o priporočeni pošiljki. Odhitim z listkom na pošto. Z Zavoda za zdravstveno zavarovanje je. Kar na ulici odprem. Poseg je odobren.

 

Jesen 2012

Jutra postajajo hladnejša, nad Krko se vleče megla, sonce ima vedno manj moči. Narava se umirja in pripravlja na počitek. Oktober se je že prevesil v drugo polovico. Z Nevrološke klinike Ljubljana so mi sporočili čas odhoda v Nemčijo in datum operacije: 26. november 2012. Do tega trenutka sem le kdaj pa kdaj pomislila nanjo, zdaj pa me je v želodcu nekaj stisnilo, v trebuhu sem začutila metuljčke, srce je pospešilo utrip. Globoko sem vdihnila in si rekla: »Punca, zdaj gre zares!«

 

Sredi novembra smo

Kako hitro se vrti kolo časa. Sedim na kliniki v Ljubljani, v sobi št. 5 čakam na testiranje. Misli mi begajo od vprašanja do vprašanja in kar prehitevajo ena drugo. Švigajo kot plameni ognja pod nebo.

Me je strah? Ne, z njim sem razčistila. Ničesar se ne bojim. Umirjena sem, pripravljena na vse. Tudi pregled pri psihiatru je potrdil, da sem »psihično stabilna«. Čakam »dobro vilo«, svojo nevrologinjo, ki ji popolnoma zaupam. Je zdravnica, ki predano, odgovorno in strokovno opravlja svoj poklic. Tudi s srcem ne samo z glavo.

V bolnici teče čas mnogo počasneje kot doma. Ni pa tako grozno, kot sem mislila včasih. Človek nehote več razmišlja. Porajajo se mi številni pomisleki glede operacije: Kaj če bom omedlela od strahu? Kaj če ne bo šlo po načrtu? Kaj če ne bom dovolj zdrava? Sami ČE-ji!

Mimo se prismeji sestra Lidija, energična in polna optimizma. Še en dobri angel.

Čez 10 dni bom odšla na najdaljšo pot v življenju. Izročila bom svoje telo Bogu, z zaupanjem se bom predala veščim rokam nevrokirurga, v katerega strokovnost brezpogojno zaupam.

Obiskali sta me mladi specializantki nevrologije. Preverjali sta gibljivost v OFF in v ON stanju. V fazi ON sem bila skoraj »normalna«. Psihološki test mi ni delal nobenih težav, ne pri zapomnitvi ne pri logičnem povezovanju. Tudi posteljo sem postlala, pometla po tleh in se preizkusila v hitri hoji. Ker sem bila »vklopljena«, je bilo vse »bp«.

Pozno popoldne me je pobral mož, mimogrede na poti iz službe.

Naslednja pot bo v smeri Münchna.

 

25. november

Mož je pripravil kovčka. V svojega zlagam stvari: pižame (imela bom svoje, da se bom bolje počutila), trenirko, spodnje perilo … Vem, da bom vzela vsega preveč, ampak vedno je tako. Tako čudno se počutim.

Greva pozdravit še mamo … in »let’s go«.

Vožnja do Münchna je trajala dobrih šest ur, s tremi vmesnimi postanki.

Obiskala sva slovensko katoliško misijo, kjer naj bi v času moje hospitalizacije bival mož. Srečala sem prijetno gospodično Barbaro, s katero sva bili v stiku po elektronski pošti. Prespala sva v hotelu.

V ponedeljek zjutraj sva šla v bolnico. Po začetnih težavah z iskanjem sprejemne pisarne je vse steklo gladko. Namestili so me v enoposteljno sobo v 8. nadstropju ogromne univerzitetne klinike, od koder se je ponujal prelep pogled na münchensko panoramo.

Sledili so prvi pregledi, podpisovanje soglasij, pogovor z anesteziologom in kirurgom. Morala sem prekiniti jemanje vseh zdravil, kar mi je povzročalo hude bolečine in krče. Najhujša je bila magnetna resonanca. Še dobro, da mi niso povedali, kako dolgo bo trajal pregled, kajti že napovedane pol ure je trajalo v nedogled. Brez tablet je bilo težko ležati mirno. Mož je bil z mano in me je poldrugo uro držal za noge, da sem lažje zdržala.

 

28. november – dan D

Odpeljali so me v operacijsko sobo, me namestili na stol v polsedeči položaj, mi z vijaki fiksirali glavo v poseben obroč in na vrhu glave postrigli lase ter jo obrili. Srce je divje utripalo. Priznam, da me je na trenutke popadel strah. Potem sem začutila iglo v podkožje na lobanji … postala umirjena in ždela v polsnu.

Čutila sem skalpel, ki je zarezal po glavi, slišala sem oddaljene glasove in vrtanje svedra ter zvok, ko je predrl lobanjsko kost. Izgubila sem občutek za čas. Trajalo je neskončno …

Težko sem čakala moža z novicami.

Sporočeno mi je bilo, da je operacija uspela. Da je sicer prišlo do manjše krvavitve, a da ni nič hujšega. Nekaj dni sem se počutila tako nebogljena, izčrpana in brez moči. Že peti dan sem bila brez zdravil.

Noči so bile dolge, predolge … »Volčje noči« so itak najdaljše v letu, njihova dolžina je bila zame podvojena. Po zaslugi neskončno prijaznih medicinskih sester sem dobila v sobo moža, tako da je bil ves čas ob meni, me bodril, tolažil in mi pomagal. Ko sem ga po dremežu vprašala, koliko je ura (upajoče sem mislila, da se bliža jutro), je bila največkrat šele polnoč.

 

30. november

Spet sem ostala brez zajtrka, kajti čakala me je še ena operacija – namestitev baterije in povezava z možgani. Dobila sem splošno anestezijo in mirno zaspala. V intenzivni negi sem naletela na prijazno sestro, po rodu iz bivše Juge, ki sem se je razveselila kot rojakinje.

Aparature za temperaturo in pritisk so ves čas piskale. A kemija ima čudežno moč …

 

2. december

Začeli so preizkušati najprimernejše stimulacije in naravnavati ustrezne frekvence. Ves čas je bil prisoten slovenski zdravnik, mlad fant, poln optimizma in pozitivne energije, ki je bil v Münchnu na specializaciji. Ta moj prevajalec je bil kot sonček. Vedno sem se razveselila njegovega obiska in vprašanja: »Kak ste kaj?« ali »Kak gre?«

 

12. december

Poslovila sem se od prijaznega osebja mogočne bolnišnice ter po širokem hodniku, imenovanem »Besucherstrasse«, zapustila 13-nadstropno bolnišnico. Obrito glavo sem zavarovala z rdečo kapico, ki mi jo je prinesel Miklavž.

Pozno popoldne sva prispela v Ljubljano na nevrološko kliniko, kjer se je zdravljenje nadaljevalo. Ugotavljali so, koliko zdravil še potrebuje telo, mi prilagajali frekvenčne nastavitve in me opazovali. Tudi te noči so bile še razmeroma dolge.

 

21. december

Po napovedih naj bi bilo tega dneva konec sveta oziroma konec neke ere in začetek nove. Prav gotovo si bom ta datum zapomnila, saj sem tega dne odšla domov, (upajoče) novemu življenju naproti.

Stanovanje je bilo generalno očiščeno (darilo prijateljice). Počutila sem se prerojena, sprejeta in … srečna.

 

Božič 2012

Praznovala sem doma ob svojem utelešenem angelu – svojem možu. Čutim potrebo, da se mu na tem mestu javno zahvalim za vse noči, ki jih je prebedel z mano tako v bolnici kot doma, za vso njegovo podporo, spodbude in tolažbo … skratka za nesebično ljubezen.

 

In kako je sedaj?

Danes, ko tole pišem, me neznosno boli roka. Morda od pisanja, morda pa ima prste (beri kremplje) vmes g. Parkinson, ki še kar vztraja ob meni.

Stanje je po operaciji boljše, ni pa dobro. Pridejo obdobja, ko se komajda premaknem, ko mi vrat tako otrdi, da sem kot robot, ko me izda ravnotežje.

A vztrajam v kolikor toliko »prijateljskem« odnosu z boleznijo. In g. Parkinsona, če se le da, ignoriram.

1 misel na “MOJA POT NA OPERACIJO V NEMČIJO ZARADI NAPREDOVALE PARKINSONOVE BOLEZNI”

Dodaj odgovor za Franc Roškar Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja