Sem specialistka družinske medicine, zaposlena v zdravstvenem domu. V zadnjem letu k meni prihaja okrog 10 pacientov, ki jih je prizadela napredujoča nevrološka bolezen.
Najpogostejše napredujoče nevrološko obolenje, s katerim se srečujem pri svojem delu je multipla skleroza, nekaj je tudi ljudi z miastenijo gravis, z boleznimi hrbtenjače in s še ne povsem opredeljenim vzrokom nevroloških težav.
Osebne zgodbe ljudi, ki jih pogosteje srečujem, pobliže poznam. Pogosto se srečujem z ljudmi, ki zaradi svoje bolezni ne morejo več delati za polni delovni čas oz. sploh ne zmorejo več hoditi v službo. Dela nezmožnost po 30 dneh bolniškega staleža zapade v podaljševanje zdravniški komisiji pri ZZZS, najkasneje po letu dni bolniškega staleža pa je takega bolnika treba predstaviti invalidski komisiji.
Pri invalidski komisiji postopek poteka tako, da pacientov izbrani zdravnik pripravi pisno vlogo, ki zahteva natančno navedbo razlogov za predlagano upokojitev. Vloga mora biti podprta s tehtnimi argumenti, izvidi laboratorijskih in slikovnih preiskav, s spiskom vseh odsotnosti z dela za zadnja tri leta in vsakič tudi z navedbo razlogov za odsotnost. Izpolnjevanje obrazca za predstavitev invalidski komisiji je izjemno zamudno. In zapis mora biti tehten, saj je od njega odvisna nadaljnja usoda pacienta.
Toda zgodi se, da kljub navedbi trdnih, z dokazi podprtih razlogov, invalidska komisija včasih zavrne katerega od pacientov, čeprav ta nikakor ne more več delati. Razumem, da so odobritve in zavrnitve razlog za obstoj invalidskih komisij. Toda nesprejemljivo se mi zdi, da me ob zavrnitvi vloge nihče od članov komisije ne prosi za dodatno razlago. Tako se mi je npr. zgodilo, da je bila vloga za upokojitev pacientke z multiplo sklerozo zavrnjena zato, ker njeno zdravljenje še ni bilo zaključeno.
To je pogost izrek odločbe, in nemalokrat zdravljenje res še ni zaključeno. V takih primerih je po enem letu bolniškega staleža obvezno pacienta ponovno predstaviti invalidski komisiji. Ponovitev postopka spet vzame ogromno časa in je povsem nepotrebna, če je že ob prvi predstavitvi pri invalidski komisijo mogoče oceniti, da bolnik ni sposoben za delo in da ni možnosti, da bi se stanje izboljšalo.
Pri omenjeni gospe je bolezen tako hitro napredovala, da nikakor ni bilo pričakovati izboljšanja. Že ob prvi predstavitvi pri invalidski komisiji ni mogla več opravljati svojega poklica, ker je komaj hodila s pomočjo pripomočka-hojice. Govorila je upočasnjeno, imela je zelo hude motnje spomina in koncentracije, vse si je zapisovala …
V tistem trenutku bi bila sprejemljiva rešitev tudi t.i. invalidska upokojitev za določen čas, npr. za dobo enega leta in z obveznostjo ponovne predstavitve invalidski komisiji po enem letu.
Če bi se odločili za to možnost, gospa ne bi bila obsojena na negotov status in na nenehne obiske v moji ambulanti povezane s podaljševanjem bolniškega staleža. Svoj čas in energijo bi lahko usmerila v druge aktivnosti, izognili pa bi se tudi negotovosti njenega delodajalca, preprečili nepotrebno izdajanje bolniških listov ter članom zdravniške komisije pri ZZZS in meni omogočili, da bi svoj čas in energijo usmerili v delo, ki je pomembno za paciente, namesto v birokratske postopke.
Na odločitev komisije se je gospa sicer pritožila, a je bila njena vloga ponovno zavrnjena. Sama kot osebna izbrana zdravnica pa nisem imela možnosti pritožbe, saj nisem bila stranka v postopku. V pravnem pouku na odločbi namreč jasno piše, da se lahko pritožita le delavec in delodajalec.
Kaj je dobro?
Dobro je, da obstaja možnost invalidske upokojitve za ljudi, ki zaradi svoje bolezni niso več zmožni delati.
Dobro je, da v tem procesu sodelujemo zdravniki družinske medicine, ki zdravstveno stanje in ostale socialne okoliščine pacientov praviloma dobro poznamo.
Kaj bi lahko bilo bolje?
Koristno bi bilo, da bi obstajala možnost posvetovanja med člani invalidske komisije in zdravnikom, ki vlogo odda. Tako bi lahko poskrbeli, da se za vsakega posameznika najde ustrezna rešitev in preprečili hude posledice, ki v primeru neustreznih odločitev doletijo paciente.
Smiselne bi bile skrbno pretehtane odločbe invalidske komisije, kot je odločba začasne upokojitve, npr. za eno leto s ponovno predstavitvijo, namesto statusa »zdravljenje ni zaključeno«, ki od bolnika terja številne obiske v ambulanti, od zdravstvenega osebja pa ponavljanje vlog na ZZZS, izdajo bolniških listov, itd.