KAKO SEM DOBIL HERNIJO PRI TRIDESETIH

Ditka Vidmar
Objavljeno dne Kategorije #1 Bolečina v hrbtu Oznake

Prek študentskega servisa sem delal v ekipi, ki je ob nedeljah postavljala stojnice za bolšji trg. Delati sem začel že v srednji šoli, vse vikende. Po službi sem čutil bolečino v križu, bolele so me mišice.

Šlo je za težko fizično delo, dvigovali smo opremo, jo pobirali s tal, metali na kamion in razkladali s kamiona. Najtežji so bili betonski podstavki za dežnike, težki do 20 kg, ki smo jih kar zalučali na kamion. Pa dežniki so bili tudi težki, kakšnih 15 kg. Tekmovali smo, kdo je hitrejši. In ker smo bili dobri in hitri, je bila naša ekipa izbrana, da smo delali še na drugih sejmih. Celjski sejem, božični sejem, ljubljanski maraton, knjižni sejem, …

Med tednom smo pomagali pri selitvah, in dostavljali pohištvo. Peš smo hodili v četrto, peto nadstropje in nosili omare vredne 500 evrov. Nismo jih smeli poškodovat, zato smo se med hojo zvijali kot smo vedeli in znali.

S temi deli sem se ukvarjal devet let prek študentskega servisa, skoraj vse vikende in občasno še med tednom. Takrat me je začelo vedno bolj in bolj boleti v hrbtu. Mislil sem, da je utrujenost.

Prvič ko me je tako zbodlo v križu, da sem se ustrašil, je bilo v službi, tri leta po koncu študija. Takrat nisem imel težkega fizičnega dela, sem bil pa veliko v avtomobilu. Vsak dan sem naredil po 250 km z avtom. Nekega dne, ko sem se postrani usedel na mizo, me je zbodlo v hrbtu. Bolelo me je kakšno uro, potem pa je bolečina prenehala.

Štiri leta zatem pa me je prvič začelo res močno boleti. Bilo je tik pred poletnimi počitnicami. Delal sem inštalacijo buldožerja, pripravljal sem kable in sem se narobe premaknil. V tistem trenutku me je zvilo. Nisem se mogel več normalno premikati. Bolečina je bila tako huda, da se mi je stemnilo pred očmi. Začel sem se potiti, od bolečine nisem mogel razmišljati. Komaj sem zlezel v avto. Ko sem vozil, nisem mogel normalno pritiskati na gas in sklopko. Da sem izstopil iz avtomobila, sem potreboval 5 minut.

Na drugem gradbišču sem šel peš do podizvajalcev čez nogometno igrišče in ko sem prišel do sredine igrišča, nisem mogel več naprej. Spustil sem se na vse štiri in nisem mogel nikamor. Počivati sem moral približno 10 minut preden sem se lahko pobral in šel nazaj do avta.

Šef mi je svetoval, naj se obrnem na osteopata. Ta me je sprejel pol ure zatem, ker sta se s šefom poznala, sicer bi moral čakati nekaj dni. Osteopat mi je najprej ogrel mišice, da so postale fleksibilne. Potem me je dal v poseben položaj in se je dobesedno vrgel name, da so vretenca “popokala” in se naravnala. Povedal mi je, da me bo še nekaj časa malo bolelo, potem se bo pa izboljšalo. Počutil sem se nekoliko bolje, lahko sem se dotaknil prstov na nogah.

Dva dni kasneje sem šel z avtom na dolgo pot, po vožnji sem se usedel na kolo in prevozil 60 km ter nato še celo noč žuriral in do jutra spal na viseči mreži. Nekaj dni zatem, še vedno na dopustu, me je začel hrbet neznosno močno boleti. K zdravniku nisem mogel, ker sem bil v tujini. Komaj sem hodil. Da bi ublažil bolečino sem jedel tramal, a ni skoraj nič pomagalo.

Po dopustu sem šel prvič k zdravnici. Poslala me je na slikanje. Izvid je pokazal eno hernijo diska in en disk v stanju tik pred hernijo. Zdravnica mi je dala napotnico za fizioterapijo in mi rekla, naj se umirim. Razložila mi je, kaj se zgodi, ko medvretenčna ploščica poči. Takrat tako močno boli zato, ker se v istem trenutku skrčijo mišice ob hrbtenici in jo s tem zavarujejo. Zato se takrat težko premikaš. Hotela mi je dati bolniško, a sem rekel, da ni potrebno. Bolečina je takrat že malo popustila.

Fizioterapevtka mi je na prvih nekaj srečanjih raztegovala mišice ob hrbtenici. Potem mi je pokazala vaje za krepitev teh mišic. Zatem je bilo že kar precej bolje.

Kakšen mesec kasneje sem s tal pobral vrečko na napačen način. Takrat sem imel občutek, da mi je počila še tista medvretenčna ploščica, ki je bila prej tik pred razpokom. Tisti vikend smo šli s prijatelji na potovanje z avtom in spomnim se, da sem od bolečine jokal na zadnjem sedežu.

Spet sem šel do zdravnice, ki mi je dala en teden bolniške. Vprašal sem, če bo treba ponovno slikat, pa je rekla, da itak veva, da imam hernijo. Terapija je enaka, če imaš eno ali dve herniji. Spet sem dobil napotnico za fizioterapijo.

Od takrat pazim, kaj počnem s križem, kako se sklanjam, kako dvigujem bremena. Pri zdravniku sem dobil tablete proti bolečinam in tablete proti vnetju. Ko me zaboli v križu, vzamem protivnetne tablete. Protibolečinskih pa ne jemljem. Razen če me zelo boli. Moral bi redno delati vaje, a jih ne. Prijateljica, ki je fizioterapevtka, me občasno zmasira in res pomaga. Sploh po daljših kolesarskih turah, ko me po kakšnih 80 km začne boleti križ. Nimam občutka, da bi bil zelo omejen zaradi svojega hrbta.

Toda, če mi kdo, reče, naj kaj težkega dvignem, rečem ne. Tudi če me v službi sodelavci prosijo za pomoč pri dvigovanju, raje prestavimo stroj in breme dvignemo s strojem. Govorim jim, naj pazijo, na kakšen način dvigujejo težka bremena. V gradbeništvu namreč veliko ljudi pri svojem delu zelo obremenjuje hrbet. Železokrivci so v našem podjetju najbolj obremenjeni. Oni so tisti, ki z žico vežejo armaturne palice, ki ležijo pravokotno druga na drugo. To pomeni, da hodijo po teh armaturnih palicah, v rokah držijo dolge klešče in žico. Na vsakem presečišču armaturnih palic se ustavijo, naredijo razkorak, se pripognejo in s kleščami zvežejo armaturne palice z žico. Vsak priklon jim razgali ledveni del hrbta. Zunaj je lahko zelo mraz. Tako delajo po cele dneve. Ko ne delajo tega, pa po gradbišču nosijo te težke železne armaturne palice. To je po mojem mnenju za hrbet najbolj obremenilno delo v gradbeništvu. Takoj naslednje pa je zidanje. Zidarji namreč na roke dvigujejo betonske bloke, težke od 8 pa do 25 kilogramov. Pa ne samo to, z bremenom v rokah se obračajo, sklanjajo. Nekaj časa delajo čepe, nato pa postopoma vedno bolj zravnano, medtem ko zid pred njimi raste.

Kadar delavci opravljajo težka fizična dela od mladosti, jim medvretenčni diski “eksplodirajo”pri približno 30-35 letih. Nimajo samo hernij v ledvenem delu, ampak tudi v vratu. Poleg tega imajo težave v ramenskem obroču. Mnogim med spanjem roka omrtvi, zato je zjutraj nekaj časa ne morejo premikati. V gradbeništvu so take poškodbe res pogoste. Ko zaposlene tako zelo boli, da se ne morejo premikat, vzamejo en teden bolniške, potem pa spet delajo naprej. Zatem kakšen mesec delajo previdno, nato pa spet po starem. Njihovo delo je torej prekinjeno z občasnimi krajšimi bolniškimi odsotnostmi. Kaj se zgodi z njimi, ko nehajo delat ne vem.

 

Kaj je dobro?

Dobro je, da sem imel priložnost takoj po prvi hudi bolečini v hrbtu obiskati osteopata. Bilo je sicer samoplačniško in z uporabo vez, ampak v tej situaciji sem bil pripravljen narediti kar koli, samo da bolečina mine.

Vesel sem, da sta mi zdravnica in fizioterapevtka razložili, kaj se dogaja z mojim hrbtom in mi dali točna navodila, kako naj svoje težave obvladam.

 

Kaj bi lahko bilo bolje?

Pred začetkom težav s hrbtom nisem znal pravilno dvigovati bremen.

Po obisku pri osteopatu sem pretiraval z aktivnostjo, ker se nisem zavedal, da si lahko s tem zelo poslabšam zdravstveno stanje. In sem si dejansko ga.

Vem, da bi moral redno delati vaje, a jih ne, ker so dolgočasne in ker me trenutno hrbet ne boli.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja