Delam kot samostojna fizioterapevtka s polno koncesijo, pred tem pa sem precej let delala v zdravstvenem domu. Moje vodilo pri delu je, da je človek na prvem mestu.
Zato se po svojih najboljših močeh potrudim, da vsak pride v čim krajšem času na vrsto. Za obdobje čakanja ljudem vedno dam navodila, kako naj ravnajo doma, da bodo lažje počakali na terapijo. Mislim, da je pri nekaterih fizioterapevtih tudi še precej priložnosti za optimizacijo dela, če bi to želeli. Vendar je sistem postavljen tako, da nas uči, kako naj delamo čim manj in raje čim več pišemo ter tako dokazujemo, kaj delamo.
Ko človeka zaboli v hrbtu, se mi zdi pomembno naslednje. Če so bolečine zelo hude, je pomembno, da človek miruje, samo statično napenja mišice in pravilno diha. Izogibati se je treba dvigovanja in dolgotrajnih drž v neudobnih položajih.
Če bolečina ni prehuda, je pomembno, da stisnemo popek proti hrbtenici, tako napnemo globoke mišice in obenem dvignemo ramena in tako nežno razpotegnemo hrbtenico. To je preventiven ukrep, ki ga lahko uporabimo tudi ko nimamo bolečin. Vse to je težko, ker ljudje tega nismo vajeni. Idealno bi bilo, če bi se naučili to početi ves čas.
Pomembno se mi zdi ugotoviti, zakaj do bolečine pride. Bolečine so pogosto odraz psihičnega stanja, stresa. Vzrok za bolečino je lahko tudi hiter premik, pri katerem lahko pride celo do hernije. Na fizioterapijo veliko prihajajo tudi starostniki, ki imajo degenerativne spremembe v hrbtenici. Precej je tudi ljudi s poškodbami, zlomi.
Pri obravnavi ljudi z bolečinami v hrbtu se mi zdi zelo pomembna preventiva. Pomembno je pravilno sedenje, pravilno obračanje, hoja , stoja, dvigovanje bremen, itd. Te informacije ljudje dobijo, ko pridejo na fizioterapijo, ampak to je žal šele takrat, ko jih hrbet že začne boleti. Obstaja veliko vadb, na katerih nas lahko učijo pravilnih gibov, ki ščitijo hrbtenico. Pri izvajanju vaj je zelo pomembno, da človek občuti svoje telo. Pred leti so se nekatera podjetja odločala za šolo proti bolečini v križu, tj. sodelovanje s fizioterapevti, ki so zaposlenim med odmori kazali preventivne vaje za preprečevanje bolečin v hrbtu.
Pri delu fizioterapevtov je preveč je pisanja. To smo si pred leti zakuhali fizioterapevti sami, ko smo hoteli dokazat, kaj vse delamo in smo svoje delo razkosali na 100 majhnih opravil. Od nas zahtevajo, da imamo kartoteke, protokol dela, vse mora biti vpisano v računalnik, ipd., kar nam vzame veliko časa. Po drugi strani so ljudje zaposleni za to, da ugotavljajo, kaj je kdo zapisal.
V fizioterapiji so problem dolge čakalne dobe. Sama se trudim, da za ljudi po poškodbah poskrbim takoj. Ko pacientu odstranijo gips, ga ne morem pustiti čakati še 14 dni. Takoj, ko me pacient pokliče, mu dam vsaj navodila, kaj naj počne do fizioterapevtske obravnave, kako naj sedi, kako naj se giba. Pri teh stvareh je veliko odvisno od posameznega fizioterapevta. Nekateri dajemo dodatna navodila, drugi ne. Če ljudje čakajo po štiri tedne ali več, se lahko zgodi, da pridejo na fizioterapijo, ko jih sploh ne boli več. Takrat smo fizioterapevti v dilemi. Vsaka terapija je namreč napad na organizem. Zakaj bi začeli s terapijo, če bolečine ni več?
V preteklosti čakalnih dob ni bilo, ni bilo toliko fizioterapevtov in ni bilo toliko pacientov. Tudi terapije so bile drugačne. Tako kot v preteklosti pa tudi danes velja, da pravočasna fizioterapija pomeni krajšo bolniško odsotnost z dela in več dobrega počutja. Zdaj lahko bolniške odsotnosti trajajo tudi po nekaj mesecev. Če bi ljudje pravočasno dobili terapijo in navodila, pa bi bila večina pacientov po mojem mnenju odsotna z dela največ en mesec.
Težava je tudi v tem, da se lahko pacientom stanje zaradi predolgega čakanja na fizioterapijo tudi poslabša. Taki pacienti grejo potem na urgenco ali pa se vrnejo k svojemu osebnemu zdravniku, ki jih po potrebi pošlje naprej k specialistom.
Fizioterapevti se precej ukvarjamo tudi s “povratniki”, to je ljudmi, ki se vračajo k nam, ker se zavedajo, da imajo enkrat letno pravico do fizioterapije. Pridejo, če jih boli ali pa ne, saj dobijo napotnico od svojih osebnih zdravnikov. Res je, da tisti, ki redno prihajajo na fizioterapijo, lažje prestajajo bolečino in obnavljajo svoje znanje. Toda po mojem mnenju bi lahko za preprečitev bolečin več naredili sami.
Takim ljudem bi zelo pomagale skupinske vadbe, kjer bi se naučili pravilno izvajati nekaj vaj in jih potem doma redno izvajali. Tudi zadnje bi bila koristna šola proti bolečini v križu, ki se je v našem zdravstvenem domu izvajala vsaj 5 let in je potem zamrla. Pri tako velikem številu ljudi s težavami s hrbtenico, bi na ta način lahko prihranil precej časa fizioterapevtov.
Pri našem delu je težava tudi omejitev, ki nam jo postavlja ZZZS. In sicer, koliko pacientov lahko fizioterapevt sprejme na leto oz. koliko “uteži” lahko naredi. Če fizioterapevt preseže to kvoto, lahko sledijo sankcije in tudi odvzem koncesije. Sama ne razumem sistema izračunavanja realizacij. Zdi se mi nepregleden. Vem, da je 80 % vsake fizioterapevtske obravnave plačane iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in 20 % iz dodatnega zavarovanja. Znesek iz dodatnega zavarovanja je vedno poravnan na podlagi računa, ki ga izstavi fizioterapevt, tudi če je predvideno kvoto presegel. Znesek iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pa je poravnan le za storitve, opravljene znotraj predvidene kvote. Sama normo po navadi dosežem že do oktobra.
Kaj je dobro?
Dobro je, da smo mnogi fizioterapevti srčni ljudje, ki so nam pacienti na prvem mestu in jim kljub sistemskim oviram poskušamo hitro in učinkovito pomagati.
Če ljudi ne moremo takoj sprejeti na fizioterapijo, se potrudimo vsaj dati navodila, kako naj ravnajo med čakanjem.
Dobre so vse aktivnosti s poudarkom na preprečevanju bolečin v hrbtu (razne vadbe, izvajanje vaj na delovnem mestu, ipd.).
Kaj bi lahko bilo bolje?
V fizioterapiji je preveč pisanja in birokratskih opravil, ki nam jemljejo čas za kvalitetno delo.
Čakalne dobe za fizioterapijo so predolge, kar vodi v predolge bolniške odsotnosti, poslabšanje stanja, ki mu sledijo dodatni obiski pri zdravnikih, fizioterapevtih in specialistih, ali pa bolečina med dolgim čakanjem že izzveni.
Ljudje bi lahko sami več naredili za preprečevanje in lajšanje bolečin v hrbtu oz. bi jim zdravstveni delavci lahko pomagali s skupinskimi obravnavami na delavnicah, šolah, ipd.
Način plačevanja fizioterapevtskih storitev bi moral biti bolj pregleden in razumljiv. Spodbujati bi nas moral, da optimiziramo svoje delo in delamo kvalitetno, namesto da nas sili v birokracijo in omejuje pri tem, koliko ljudem lahko v določenem času pomagamo.