FIZIOTERAPEVTKA IZ ZDRAVSTVENEGA DOMA: KATERIM PACIENTOM NAJ DAMO PREDNOST?

Ditka Vidmar
Objavljeno dne Kategorije #1 Bolečina v hrbtu Oznake

Delam kot fizioterapevtka v zdravstvenem domu. Vesela sem, da nam je novi obračunski model, ki je bil sprejet v začetku leta 2014 prinesel več pristojnosti in odgovornosti.

Za stroko je to izjemen napredek, saj fizioterapevti sami glede na diagnozo pristojnega zdravnika in fizioterapevtsko oceno stanja pacientov odločimo o najbolj primerni terapiji zanje. Zdravniki zdaj le izberejo malo, srednjo, veliko ali specialno fizioterapevtsko obravnavo.

Pozitivno je, da se fizioterapevti, vsaj v našem zdravstvenem domu, vedno več izobražujemo na področju specialnih tehnik, npr. manualne terapije in kinezioterapije. To sta učinkoviti in z dokazi podprti fizioterapevtski metodi, ki pa ju v preteklosti, ko smo še delali po navodilih zdravnikov, pri svojem delu nismo veliko uporabljali. Ko nekdo izmed nas začne z izvajanjem specialnih tehnik, potegne za seboj še ostale.

Pozitivno je tudi, da delo organiziramo tako, da ima vsak fizioterapevt svoje paciente, ki jih spremlja od začetka do konca terapije. In pacienti nas pogosto pohvalijo.

Pohvalila bi tudi dejstvo, da imamo vpeljane ISO standarde, s pomočjo katerih smo začeli določene aktivnosti izvajati dosledno. Je pa res, da bi bilo v nekaterih primerih smiselno opustiti zapisovanje, ki nam ga ISO standardi nalagajo, potem ko je dosleden način dela že vpeljan.

Ključna težava v fizioterapiji so dolge čakalne dobe, ki so po eni strani posledica dejstva, da se prebivalstvo stara, zaradi česar so potrebe po fizioterapiji povečane, fizioterapevtskih programov pa ni dovolj. Po drugi strani pa so dolge čakalne dobe posledica neljube birokratske napake, ki je nastala ob uvedbi novega obračunskega modela. Takrat so nehote poslabšali dostopnost fizioterapevtskih storitev za tiste paciente, ki bi fizioterapijo nujno potrebovali. Gre za pomanjkljivosti v 6. členu Pravilnika o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu vodenja čakalnih seznamov ter napako v delovnem nalogu za fizioterapijo.

Zdravnik lahko na fizioterapevtskem delovnem nalogu označi stopnjo nujnosti: hitro (čakanje do največ tri mesece) ali redno (čakanje do največ 6 mesecev). Nato pa po potrebi izbere še prednostni kriterij, ki je enak za vse zdravstvene storitve in je lahko: 1. Nosečnost, 2. Dojenje, 3. Preprečitev nastanka potreb po dodatnih zdravstvenih storitvah ali 4. Ocena nezmožnosti za delo. Toda težava je v tem, da ti prednostni kriteriji ne ustrezajo strokovnim smernicam za fizioterapevtsko obravnavo. Fizioterapevti bi namreč morali paciente v čakalno vrsto razporediti na sledeč način. Pod “hitro” stopnjo nujnosti bi morali najprej priti na vrsto 1. pacienti s pooperativnimi stanji in akutnimi stanji, ki so npr. Herpes Zoster, za njimi bi morali obravnavati 2. paciente po poškodbah, nato 3. akutna stanja in šele na koncu 4. paciente z akutnimi poslabšanji kroničnih stanj. Čisto nazadnje, pod “redno” stopnjo nujnosti bi morali priti na vrsto pacienti z neakutnimi degenerativnimi obolenji.

Ker to ni urejeno, se trenutno dogaja, da vsi pacienti s stopnjo nujnosti “hitro” čakajo enako dolgo, ne glede na to, kako nujno bi morali priti na vrsto glede na strokovne smernice, in takih pacientov je v našem zdravstvenem domu 80 %. Da bi zdravniki vsaj malo pomagali tistim izmed njih, ki najbolj nujno potrebujejo hitro pomoč fizioterapevta, na napotnico napišejo še edini relevantni prednostni kriterij, tj. “Preprečitev nastanka potreb po dodatnih zdravstvenih storitvah”. Toda to izgubi svoj namen, ker je med “hitrimi” pacienti pri nas kar 70 % takih s prednostnim kriterijem. V preteklosti, pred uvedbo novega obračunskega modela v fizioterapiji, smo lahko paciente po poškodbah obravnavali v 10 dneh, zdaj pa ponekod pridejo na vrsto šele po treh mesecih. To pomeni ne samo mnogo predolge bolniške odsotnosti za paciente, temveč tudi zelo slabo motivacijo za fizioterapevte, ker ljudi s pooperativnimi stanji in poškodbami ne morejo rehabilitirati tako hitro in uspešno, kot če bi prišli na terapijo takoj. Med fizioterapevti je prisoten tudi strah, da bodo sankcionirani, če ne bodo delali v skladu s pravilnikom. Do tega je namreč pri fizioterapevtih s koncesijo v preteklosti že prišlo. Omenjena težava je poznana, vendar zadeva stoji že dve leti.

Dolge čakalne vrste povzročajo tudi pacienti z neakutnimi kroničnimi stanji, ki naj bi jih obravnavali pod “redno”. Vendar bi po mojem mnenju v resnici sodili v zdravstveno-vzgojno delavnico, kjer bi pacienti dobili zdravstveno vzgojna navodila. Paciente s temi stanji so v preteklosti že hoteli izvzeti iz fizioterapevtske obravnave, vendar bi s tem starejšim ljudem odvzeli pravice do fizioterapije, ki so jih bili do zdaj vajeni. Elektroterapija, ki jo zdaj izvajamo z njimi, sicer večinoma ni z dokazi podprta terapevtska metoda in ne odpravi vzrokov za bolečino v hrbtu, je pa prijetna, zato jo imajo pacienti radi.

Tudi razlike med fizioterapevti so zaenkrat še precejšnje. Po analizah delovne skupine za fizioterapijo, ki so bile opravljene ob uvajanju novega obračunskega modela, se vsepovsod še veliko izvaja omenjena elektroterapija, in sicer iz treh razlogov.

Prvi razlog je ta, da veliko fizioterapevtov še nima dovolj znanj iz manualne terapije in kinezioterapije

Drugi razlog je, da tudi fizioterapevti, ki ustrezna znanja že imajo, teh ne uporabljajo, ker menijo, da za kvalitetnejše obravnave pacientov niso stimulirani. Takšna obravnava jim namreč vzame bistveno več časa. Enotnih smernic, protokolov in kazalcev kakovosti, ki bi pacientom zagotovili enako kakovostno obravnavo, kjerkoli bi jo opravljali, v praksi v fizioterapiji še nimamo. Premalo je tudi strokovnih nadzorov, s pomočjo katerih bi lahko hitreje odkrili in odpravili pomanjkljivosti.

Tretji razlog za trenutno prevlado elektroterapije pa je, da so časovni normativi neustrezni za kakovostno obravnavo vseh pacientov. Če želimo narediti toliko obravnav, kot jih od nas pričakuje zavarovalnica, pri čemer moramo odšteti čas za administrativno delo, izobraževanja in dopuste, ostane časa za fizioterapevtsko delo manj kot polovico predvidenesga. Za zahtevnejše fizioterapije in specialne obravnave pa potrebujemo precej več časa kot za elektroterapijo. Sama lahko nekaterim pacientom ponudim manualno terapijo, potem pa mi zmanjka časa za dosego predpisane norme, zato drugim pacientom omogočim le elektroterapijo oz. poskušam nekako kombinirati obe terapiji.

Z izvajanjem fizioterapije s poudarkom na elektroterapiji nekateri fizioterapevti ob koncu leta bistveno presegajo predpisane normative, zaradi česar jih ZZZS želi še povečati in jih tudi dejansko povečuje. Fizioterapevti želijo to preprečiti, zato pazijo, da norm ne presegajo. Posledično pacienti jeseni, ko so normativi marsikje že doseženi, ne morejo priti do fizioterapije, ampak morajo še dlje počakati.

Marsikje v fizioterapevtskih timih bi si morali tudi prizadevati za bolj uravnoteženo skrb za paciente in zaposlene. Prav je, da se zaposleni na delovnem mestu dobro počutijo in da je delo organizirano tako, da upošteva njihove potrebe. Vendar je obenem nujno, da fizioterapevti čutimo tudi odgovornost do pacientov in se zanje po svojih najboljših močeh potrudimo.

Fizioterapevtsko delo ovira tudi dejstvo, da zapisujemo veliko stvari po nepotrebnem. Pri nas smo v izogib temu razvili obrazce, s pomočjo katerih lahko hitro in z minimalno količino pisanja strokovno ustrezno in po enotnem protokolu ocenimo pacienta.

Izboljšave v fizioterapiji so nujne, vendar pri njihovem uvajanju zaenkrat žal prepogosto prevlada argument moči namesto moči argumenta. Tisti, ki delajo tako kot so bili navajeni v preteklosti, lahko še vedno dobro shajajo, tisti, ki si želimo izboljšav, pa imamo občutek, da se spremembe uvajajo prepočasi.

Od leta 2014 imamo fizioterapevti v Sloveniji na voljo revidirane in prevedene Temeljne standarde za fizioterapevtsko prakso (European Region. World Confederation for Physical Therapy. European core standards of physiotherapy practice: General meeting, 22-24 May, 2008, Athens, Greece. London: WCPT; 2008. Dostopno na povezavi), ki so osnova za samoregulacijo stroke. Premalo se poudarja, da smo za udejanjenje teh standardov v praksi v prvi vrsti odgovorni vsi fizioterapevti, pa seveda vodje, organizacije in stanovsko združenje fizioterapevtov. Slednje bi lažje zastopalo interese fizioterapevtov, če bi bilo vanj vključenih vsaj 60% aktivnih fizioterapevtov.

 

Kaj je dobro?

Fizioterapevti lahko na podlagi fizioterapevtske ocene stanja pacientov sami izberemo najustreznejšo terapijo zanje.

Vedno več fizioterapevtov je usposobljenih za izvajanje kvalitetnejših obravnav in zahtevnejših specialnih terapij.

Fizioterapevti imamo dokument temeljnih standardov za fizioterapevtsko prakso.

Lahko najdemo načine za kvalitetno in učinkovito delo, kadar smo za to motivirani.

 

Kaj bi lahko bilo bolje?

Čakalne dobe za obravnavo v fizioterapevtski ambulanti bi morale biti krajše.

Prednostni kriteriji za razporejanje pacientov v čakalne vrste bi morali biti postavljeni v skladu s strokovnimi smernicami.

Ljudi z neakutnimi degenerativnimi stanji bi morali usmeriti v zdravstveno-vzgojne delavnice, kjer bi jih naučili ustreznih vaj za preprečevanje in obvladovanje bolečine v hrbtu.

Za kvalitetnejše fizioterapevtske obravnave in specialne fizioterapevtske obravnave so predpisani časovni normativi neustrezni.

Manjkajo smernice za delo in kazalci kakovosti za področje fizioterapije v praksi, ki jih je treba uvesti skupaj s spremembo časovnih normativov.

Stanovska organizacija fizioterapevtov in fizioterapevti bi se morali potruditi za številčnejše članstvo, da bi lažje zastopali in usklajevali interese fizioterapevtov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja