Po izobrazbi sem pedagoginja. V študiju sem zelo uživala, izbrala sem si smer, ki mi je pisana na kožo. Delo v šoli pa je precej drugačno od študija.
Z žalostjo ugotavljam, da mi za učinkovitejše delo manjka kakšen del znanja. Tako je npr. na področju možganov. Vem, da motnje vedenja in pozornosti, razne specifične motnje izhajajo iz možganov. Spopadanje s temi motnjami bi bilo lažje, če bi točno vedela, kako nastanejo in delujejo. Kako pravzaprav možgani “ustvarijo” motnjo in neko vedenje.
Pred leti sem bila v sklopu neke konference na predavanju zdravnice nevrologinje. Razlagala je razvoj možganov od spočetja naprej. Takrat sem slišala in kasneje tudi uporabila določene termine npr. čelni reženj. Pri mojem delu je nujno razumeti vzroke dejanj. Poleg vseh dejavnikov, ki vplivajo na otrokove reakcije, ključno vlogo igrajo možgani. Če bi imela več znanja s tega področja, bi mi bilo gotovo lažje. Hitreje bi prepoznala bistvo in se učinkoviteje spopadla z nudenjem ustrezne pomoči.
Pri svojem delu včasih podajam informacije povezane z možgani. Ob tem me je vedno strah, če so posredovani podatki ustrezni. Npr. včasih se zgodi, da otrok naredi neko “neumnost”, vendar pa tega ne naredi iz škodoželjnosti ali zlobe temveč kot izraz stiske ali iskanja pozornosti. V tem primeru povem, da možgani pri otrocih še niso doživeli polnosti svojega razvoja. Otrokom namreč čelni reženj raste, ravno ta pa je zadolžen za kritično presojanje in uvidenje posledic – torej stvari, ki so odraslim samoumevne, otrokom pa ne. Pri svojem delu bi si želela, da bi imeli strokovni delavci kot tudi starši več znanja o tem, kaj možgani v nekem starostnem obdobju omogočajo. Včasih odrasli napačno odreagiramo, ko nekaj pričakujemo od otrok, česar pa ti še ne zmorejo oziroma jim razvoj možganov tega še ne omogoča (npr. predvidevanje posledic, koncentracija).
Preventivnim programom je po mojem mnenju izziv, kako na poljuden način predstaviti ljudem, kaj vse vpliva na razvoj možganov. Sama imam majhne otroke, kot mama in kot tudi pedagoginja imam veliko informacij o tem, kaj bi morala nuditi otrokom, da bi jim omogočila najboljši razvoj. Na voljo nam je tisoč in en nasvet, kaj škoduje in kaj ne, manjka pa strokovno podkovano mnenje. Želela bi si večjo vpletenost stroke v družbene sfere. Ljudje potrebujemo osnovno znanje s čim vse imamo opravka, pa tudi preventivo – česa naj ne počnemo, da bomo omogočili optimalen razvoj svojih otrok.
Prispevek odraža zorni kot pedagoginje, ki je želela ostati anonimna. Z njo sem se v sklopu raziskave v okviru projekta Z možgani za možgane pogovarjala študentka Sara Fabjan.
Pridružite se nam na predstavitvi rezultatov projekta in prispevajte svoje ideje za čim večje zdravje možganov v Sloveniji. Predstavitev bo na javnem posvetu o Nacionalnih strategijah za zdravje možganov, ki bo v soboto, 30. 9. 2017 ob 17:30 na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Več informacij: http://www.sinapsa.org/SNC17/dialogue
