MNENJE ORTOPEDA: PACIENTOV JE VEČ KOT JIM LAHKO POMAGAMO

Ditka Vidmar
Objavljeno dne Kategorije #1 Bolečina v hrbtu Oznake

Skoraj vsak izmed nas se vsaj enkrat v življenju sreča z bolečino v hrbtu. Ta predstavlja drugi najpogostejši razlog za odsotnost z dela¹, zato je tudi pomemben ekonomski problem.

Če so pacienti zaradi bolečine v hrbtu bolniško odsotni več kot šest mesecev, se jih na delo vrne manj kot polovica. Če so odsotni dve leti ali več, je njihova vrnitev na delo še manj verjetna².

Takšno, več kot tri mesece trajajočo, kronično bolečino v hrbtu razvije približno 5% ljudi². En odstotek delovne populacije pa je zaradi bolečine v hrbtu kronično inhibiranih², kar pomeni, da zaradi bolečine ne morejo delati, neprestano razmišljajo o bolečini, ne morejo normalno funkcionirati v družbi, pogosto so depresivni, hodijo na protibolečinske terapije, k zdravnikom, fizioterapevtom, so po večkrat operirani, ipd. Večino ekonomskega bremena zaradi bolečine v hrbtu ustvari ta manjšina pacientov2.

Zdravniki v veliki večini primerov ne odkrijemo patologije, ki je vzrok za bolečine v hrbtu. Takšne bolečine po navadi tudi minejo same od sebe v nekaj dneh. Pogosto gre za manjše poškodbe mišic, npr. zaradi preobremenitve. Zaradi takih bolečinah ni treba k zdravniku, na fizioterapijo ali k drugim strokovnjakom. Če so bolečine hude, če prihaja do nevroloških izpadov, težav z odvajanjem vode in blata oz. če bolečine trajajo tri tedne ali več, pa je potrebno obiskati zdravnika.

V tisti manjšini primerov bolečine v hrbtu, ko zdravniki lahko postavimo diagnozo, gre v 90 – 95% primerov za degenerativne spremembe hrbtenice. Možne diagnoze so: diskus hernija, stenoza, listeza, zdrs, degenerativna skolioza, deformacije hrbtenice in nestabilnosti v njej. Med naštetimi so daleč najpogostejše hernije in stenoze. Preostali diagnosticirani vzroki za bolečine v hrbtu pa so deformacije in zlomi hrbtenice zaradi osteoporoze ter tumorji in vnetja.

Kako ukrepajo ljudje, ko jih zaboli v hrbtu? Po mojih izkušnjah se odzovejo tako, kot jim svetujejo bližnji. Večina pomoč najprej poišče pri različnih strokovnjakih in zdravilcih izven zdravstvenega sistema. Po nekaj letih, ko jim nihče drug ne zna več pomagati, pa se obrnejo na zdravnike.

Ortopedi smo kirurgi, ki hrbtenico zdravimo z operacijo, kadar konzervativno zdravljenje ne doseže željenih učinkov. Naši pacienti po operacijah hernij ali stenoz še dan ali dva ostanejo v bolnišnici, kjer dobijo navodila, kaj lahko počnejo po operaciji. Po treh tednih so napoteni na 14-dnevno rehabilitacijo v zdravilišče, ki v Sloveniji pripada vsem pacientom z operacijo hrbtenice. Nato se vrnejo v domače okolje in se praviloma ne vračajo več k nam. Šest tednov po operaciji lahko začnejo voziti kolo in teči, po treh mesecih lahko že smučajo, po šestih mesecih lahko sodelujejo v igrah z žogo in ostalih zahtevnejših športnih aktivnostih. Ortopedi se ponovno srečujemo le s tistimi pacienti, ki jim hrbtenico zatrdimo, ker moramo spremljati proces celjenja oz. s tistimi, pri katerih pride do kakšnega pooperativnega zapleta.

Da se lahko izognemo operativnim posegom na hrbtenici je daleč najpomembnejša preventiva, torej močne mišice, ki stabilizirajo hrbtenico. Vsak izmed nas bi moral biti aktiven, doma izvajati vaje, pa bi bilo težav s hrbtom bistveno manj.

Operacije na hrbtenici so zahtevni in dragi posegi. V ortopediji, podobno kot v preostalem slovenskem zdravstvu, je glavna težava pomanjkanje denarja za kvalitetno delo. Zato nivo zdravljenja ne more biti tako visok kot v Avstriji, Nemčiji in ostalih razvitih državah. Težava je, da pomoč ortopedov išče veliko več pacientov kot jim lahko v trenutnih razmerah pomagamo.

Pri tem ni nepomembno dejstvo, da med ortopedi obstajajo enormne razlike v produktivnosti. Nekateri opravijo le nekaj operacij na leto, drugi pa po 300 ali 400. Tako stanje je produkt socialistične ureditve, ki v zdravstvu še kar vztraja. Na koncu meseca dobimo »po uravnilovki« vsi zdravniki enako plačilo ne glede na kvaliteto in kvantiteto opravljenega dela. V takem sistemu je nemogoče ostati motiviran. Kaj šele poslušati tiste paciente, ki nekritično pričakujejo, da so upravičeni do vsega, pri čemer sami ne nosijo nobene odgovorni do svojega zdravja.

Zaradi vsega tega se je moj začetni entuziazem v vseh teh letih postopno prevesil v resignacijo. Ne verjamem več, da se bo kdaj kaj izboljšalo. S sodelavci se pogovarjamo predvsem o tem, kako bi zapustili javni sektor ali pa si delo poiskali v tujini.

 

Kaj je dobro?

Večina bolečin v hrbtu ni posledica resne patologije, zato ne potrebuje zdravstvene obravnave.

Ortopedsko zdravljenje je v danih razmerah dobro organizirano in uspešno.

 

Kaj bi lahko bilo bolje?

Vsi zdravniki bi morali biti plačani po številu in kvaliteti opravljenih storitev.

Pacienti z bolečino v hrbtu bi se morali zavedati svoje odgovornosti za zdravo hrbtenico.

Poudarek bi moral biti na ukrepih za preprečevanje in obvladovanje bolečin v hrbtu.

 

[¹] CBI (2010). On the path to recovery: Absence and workplace health survey 2010 (Dostopno na: http://www.mas.org.uk/uploads/articles/CBI-Pfizer%20Absence%20Report%202010.pdf)
[²] Wheeler, A H (2016). Low Back Pain and Sciatica. Medscape. (Dostopno na: http://emedicine.medscape.com/article/1144130-overview)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja